Tabela kapodastra: katera prečka da katero tonaliteto?

Kaj naredi kapodaster

Vsaka prečka na kitari je en polton. Kapodaster namestite na 2. prečko in vsaka struna se dvigne za dva poltona; prazna najnižja struna zdaj zveni F♯ namesto E. Prsti morda še vedno igrajo prijem G, akord, ki ga sliši dvorana, pa je A.

Dobiček je ta: v nerodnih tonalitetah lahko igrate, ne da bi izgubili zven praznih strun. Pesem v B♭ zveni zadušeno, ko so vsi akordi barré, z kapodastrom na 3. prečki in prijemi G pa se kitara povsem odpre.

Tabela prečk in tonalitet

Tabela odgovori na eno vprašanje: na katero prečko gre kapodaster, da s prijemi, ki jih že poznate, igrate v potrebni tonaliteti? V vrstici poiščite ciljno tonaliteto, nato preberite stolpec prijema, ki ga igrate.

Primer: pesem je v B♭, vi pa želite igrati prijeme G. Poiščite vrstico B♭ in stolpec G — kapodaster na 3. Če raje igrate prijeme A, isto delo opravi kapodaster na 1.

Če želite izračunati sami, je pravilo ena vrstica: prečka kapodastra je število poltonov med tonaliteto prijema in ciljno tonaliteto. Za B♭ s prijemi G štejte G → G♯ (1) → A (2) → B♭ (3). Kapodaster na 3.

Kapodaster in transpozicija sta različni opravili

Oba spremenita tonaliteto, ki jo slišite, vendar delujeta na različnih ravneh in drug drugega ne nadomeščata.

Iz tega sledi delitev dela: tonaliteta pripada skupini — kar ustreza pevcu, igrajo vsi. Kapodaster je oseben; to je način, kako do te tonalitete pridete vi. Basist ga ne bo uporabil, klaviaturist nima ustreznice, pa ste vsi trije v isti tonaliteti. Prestavljanje tonalitete podrobno opisuje vodnik po transpoziciji.

V praksi to pomeni: na seznam pesmi zapišite tonaliteto, ne prečke kapodastra. Položaji kapodastra se razlikujejo od kitarista do kitarista, tonaliteta pa ne.

Dve kitari, dva različna kapodastra

Najboljša uporaba kapodastra ni iskanje tonalitete — ampak ustvarjanje teksture. Ko dva kitarista igrata isto tonaliteto z različnih položajev kapodastra, se lege akordov razlikujejo in aranžma se sam razširi.

• Pesem v D: prva kitara igra prazne prijeme D, druga ima kapodaster na 2 in igra prijeme C. Isti akordi, drugačne barve.
• V G: ena igra prazen G, druga ima kapodaster na 5 s prijemi D. Višja kitara doda svetel sloj zgoraj.
• Deluje tudi v studiu. Isti part, posnet dvakrat z dveh položajev kapodastra, zveni veliko širše, kot bi kdaj koli zvenela ena kitara.

Pravilne podrobnosti

• Namestite ga tik za prečko — blizu žice prečke na strani glave, ne nanjo. Kapodaster, ki je predaleč nazaj, brni.
• Ne zategnite preveč. Prevelik pritisk napne strune in dvigne višino — ko je kapodaster nameščen, preverite uglašenost.
• Uglasite po namestitvi kapodastra, ne prej. Če naredite obratno, boste sredi pesmi slišali, da je prenizko.
• Visoke prečke spremenijo občutek. Nad 7. prečko postanejo potegi trši, intonacija pa začne odstopati.
• Vzmetni kapodastri so hitri, vijačni natančni. Če položaj menjate med pesmimi, vzmetni prihrani resničen čas.

Če dve zaporedni pesmi zahtevata različna položaja kapodastra, mednju postavite nekaj besed ali uvod drugega inštrumenta. Namestitev kapodastra in preverjanje uglašenosti trajata petnajst sekund, ta tišina pa se z odra zdi dolga.

Pogoste napake

• Na seznam pesmi zapišete prečko kapodastra namesto tonalitete. Preostala skupina s to številko nima kaj početi; potrebuje tonaliteto.
• Mislite, da se imena akordov s kapodastrom spremenijo. Če igrate prijem G, boste rekli »G«, skupina pa sliši B♭ — na glas povejte zvenečo tonaliteto.
• Pozabite znova uglasiti s kapodastrom. To je najpogostejša težava z uglašenostjo na odru.
• Vse rešujete s kapodastrom. Nad peto prečko kitara postane tanka in ritmični parti izgubijo težo; v nekaterih tonalitetah je barré akord preprosto boljši odgovor.